Še preden zavrtam prvi ledni vijak na varovališču, se serak ponovno zbudi.
"Pazi, Vanja," se zaderem.
Telo mi zasmrdi po adrenalinu, saj se oba zavedava, da bo zadostoval že kos ledu in poletela bova proti dnu.
Ne vem, ali je bil iztek posledica jutranjega trosenja riža okrog čortena ali kaj drugega. Serak je bil velik, najina sreča pa še večja.
Zgodaj popoldne postaviva na starem mestu šotor. Kuhava, počivava, v mislih pa sva že v raztežajih, ki naju čakajo naslednji dan. Zbudiva se ob polnoči. Ko sva pripravljena za plezanje, je ura že pol štirih.
Kmalu doseževa najvišjo točko prvega poskusa. Tu postane teren pretežak, zato se odločiva, da bova nahrbtnika vlekla za seboj. Jezik se mi valja po ustih, ko hlastam za zrakom.
Po dvanajstih urah počasi zmanjka navpičnega ledu in pred nama je ključna previsna skalna zapora. Pospraviva ledno opremo in pripraviva vse za tehnično plezanje. Pred nama je slab raztežaj prhkega snega v rahlo previsni skali.
Za tistih petindvajset metrov obupa sem potreboval dve uri in pol in še dandanes mi ni povsem jasno, kako sem se takrat pregoljufal čez, saj nisem mogel zabiti nobenega klina. Meča so me pekla od bolečin, medtem ko prstov na rokah in nogah že nekaj časa nisem več čutil. Ko sem ob ozki ledeni polički zabil klin, sem si pošteno oddahnil. Ne vem, zakaj, toda podobnih raztežajev ne bi več rad pogosto ponavljal.
Potegnem oba nahrbtnika. Počasi pride še Vanč, čakata naju dva previsna raztežaja. V dolini to ne bi bilo nič posebnega, tu zgoraj pa ...
Lepoto zahajajočega sonca naenkrat prekine Vanjev polet, ko skupaj z za nahrbtnik velikim kosom skale leti mimo mene in pristane pet metrov pod varovališčem. Razen raztrganega goreteksa, natrgane vrvi in zlomljene vponke na varovališču je vse v redu. Vanja ob soju čelne svetilke nadaljuje pozno v noč in se potem okrog desete ure zvečer spusti nazaj do mene. Ob koncu 1. maja, praznika dela, po žeji in lakoti, ki sta naju pestili ves dan, za nameček še vso noč preždiva, viseča v vrveh.
Zjutraj naju zbudijo do krvi stolčeni prsti na rokah, medtem ko jih na nogah že nekaj ur ne čutiva več. Vanja požimari do stojišča in povleče oba nahrbtnika za sabo. Medtem ko sam podiram varovališče, se vrv, s katero sva vlekla nahrbtnika, zatakne nekaj metrov niže. Vanja me spusti, da bi jo sprostil. Takrat pa zgoraj nekaj poči in vreča z vso ledno opremo - deset lednih vijakov, "abalakov hooker," "ice hooker," "dead man" in sveder z vsemi svedrovci - leti mimo moje glave v globino.
"Shit," zavpijem od groze.
"Fuck," se zadere Vanja.
In nadaljujeva, kot da se ni nič zgodilo.