Dopovedujem si, da neurje ne more večno trajati, zato do petih popoldne v popolni beli slepoti nadaljujem z globokim gaženjem proti desni. Vem, da ne bom nikoli več našel tabora štiri, če se megla do večera ne bo dvignila. Hrumeči mraz me spremeni v škripajočega robota, ki je prestopil mejo med življenjem in smrtjo.
To je bil neverjeten občutek, ki ga ne znam opisati z besedami. Zavedal sem se položaja, vedel sem, da bom preživel, ni me bilo strah. Bil je z menoj, ker sem Mu verjel do konca.
Če se nevihtni oblaki ne bi še pred nočjo spustili pod mejo smrti, bi končal podobno kot Herman Buhl, ki je izginil na Čogolisi, zato so se. Tega še dandanes večina noče razumeti. Znamenja so namenjena izbranim, čudeži vsem ostalim.

Ob petih dosežem dno vršnega kuloarja, ki je popolnoma zasnežen, tako da ne morem razločiti njegovih obrisov. Pokličem v bazo, kjer me že od jutra pričakujejo. Ko izvejo, da sem tik pod vrhom, vse najbolj skrbi moje zdravstveno stanje. Globok sneg, neurje, višina in mraz so storili svoje; zelo sem utrujen, a od vrha me ločita še dobri dve uri hoje. Ko se mi uspe po vseh štirih preriti na vrh kuloarja, se zaradi globokega snega držim bolj levo, kjer je več skal. V hlastanju za zrakom se zaplezam v ne prestrmo skalno zajedo, od koder mi potem nekako le uspe priti tik pod vrh, ki ga tvori snežna opast. Proti zahodu se poleg osamljenih skal v obliki črke V rdeče zasveti Daulagiri v zahajajočem soncu. Okrog sedmih prižgem postajo in tulim vanjo:
"Baza, javi se, to je noro, to je noro!"
V bazi završi, oglasi se Tone:
"Kaj je noro, kje si, kako se počutiš?"
"A veš, kakšen sončni zahod je ... to je noro!"
Med solzami skušam opisati svoj položaj. Govorim še z Damjanom, potem pa nadaljujem do vrha, kjer me zagrneta noč in tišina ... Slikam okrog sebe. Za nekaj trenutkov se usedem in se poskušam umiriti. Ni časa za nič, le za beg nazaj v življenje. Strahoten mraz pritisne, da me zaboli v tilniku. V intervalih po dvajset in več metrov začnem dobesedno teči nazaj, potem se vržem v sneg in diham, diham, pa spet na noge ...